Kako se naučiti zapisati nove besede

Zapis besed v angleščini je pogosto na začetku velik izziv, celo materni govorci imajo s tem težave. 

Kadar uporabimo kartončke za določeno temo, najprej pomagamo otroku, da spozna angleško poimenovanje, to je podrobno opisano v  Kako mlajšemu otroku pomagati, da se bo uspešno učil angleščino?

Nato šele v drugem koraku učenja novega besedišča, ko otrok besedo že pozna in ve, kaj pomeni, ponudimo nov način, kako vadi še zapis. 

Vaditi v mojem pojmovanju sveta pomeni dejansko prepisati na papir več kot le enkrat: 🙂

• otrok besedo natančno pogleda in prebere besedo,
• nato še enkrat prebere črko za črko, takrat šele zares vidi, iz katerih črk je beseda,
• eno črko za drugo prepiše (sploh pri dislektikih je to veščina, ki jo je dobro zvaditi),
• dobi povratno informacijo, ker mu mama/oče/učiteljica preveri, ali je pravilno prepisal,
• po potrebi si ustvari asociacijo, kako si bo lažje zapomnil pravilen zapis,
• odpravi napako in prepiše pravilno,
• ponavlja prepisovanje, dokler besede ne zna zapisati pravilno na pamet (brez prepisovanja in gledanja v kartonček),
• dobi veselje, ko ugotovi, da sploh ni težko in da mu tak način zelo olajša učenje,
• samo opazi, da si dejansko bolje zapomni, če zapiše (ne le prebere nove besede).

Ko otrok prepiše in misli, da zna besede, se mi zdi ključno, da ga nekdo od odraslih preveri, koliko besed res zna pravilno zapisati naslednji dan ali čez par dni. 

Kar se rado zgodi je namreč to, da otrok hitro misli, da že zna, ker se je učil. Ker sem rada iskrena, otrokom vedno povem, da tudi jaz in veliko odraslih kar hitro mislimo, da znamo nekaj novega, ko poslušamo in nam je vse jasno. Navadno so mi za to priznanje res hvaležni. 

 Vendar učenje in pravilen priklic nista isto, torej če se je otrok učil, še ne pomeni, da res vse zna. Na to ga potem opozorimo in mu pomagamo, da se nauči še tisto, kar ne zna.  

Tu pa je dobro biti kot starš ali kot učitelj predvsem prijazen, spodbuden in okrepiti otrokovo voljo. Opaziti in pohvaliti ga je treba za vse besede, ki jih že zna.  Šele potem opozorimo na tiste, pri katerih bi bilo dobro še povaditi.

Ko otrok gre skozi ta proces učenja novega besedišča parkrat in vztraja (ali vztraja z njim starš ali pa jaz na tečaju, recimo),  je znanje vse več novega besedišča samo še stvar rednega izvajanja opisanih dveh zgornjih korakov. 🙂  Sčasoma potem otroci ugotovijo, da se znajo in zmorejo relativno hitro naučiti novo besedišče in so opremljeni s pristopi, kako  se lotiti tudi težjih besedil kasneje v tretji triadi in srednji šoli.

Še en mini primer iz prakse. Mama četrtošolke me je pred leti prosila, da naj njeni hčerki dopovem, da se mora učiti angleščino. Ker se je njeni hčerki zdelo, da ona se uči, znanja pa ni bilo. Pokazala in razložila sem ji zgornja dva koraka. Na začetku je še uporabljala kartončke, kasneje jih je že izpustila.  Namesto kartončkov si je v glavi ustvarila miselno podobo za določen pojem ali stvar. Potem je pa k slovenski besedi prepisala angleško in vadila. Po prvih dveh tednih je deklica ugotovila, da se lahko nauči veliko novih besed in fraz. To je povečalo njeno motivacijo in od četrtega pa do osmega razreda se je držala tega načina učenja, še vedno se ga. Njena ocena je takšna, kot si jo želi in nanjo sva z njeno mamo izredno ponosni, ker se uči sama in ne potrebuje niti prigovarjanja niti obljubljanja nagrad, da se sama uči. Njena mama je povedala, da je dobila več volje tudi za druge predmete, ker je ugotovila, da se zmore naučiti.

Mislim, da je z vidika motiviranja vsak otrok najbolj zadovoljen, ko začuti, doživi, da zmore nekaj sam. Ko je pri angleščini res lahko uspešen s pravimi pristopi, dobi zagon, dobi voljo, se sam usede in se nauči.  Žal opažam, da dokler se otrok uči samo za oceno in teste, tisti teden ali dva pred datumom, ne odkrije svojih sposobnosti.  Ne more začutiti radosti, ki izvira iz osebne uspešnosti. S tem, ko je uspešen, dobi potrditev, kaj vse zmore, zato je učenje zanj lahko področje, ki mu prinaša zadovoljstvo. Ko to odkrije, pa ga ni treba več nadzorovati in preverjati, koliko in kdaj se uči.  

Po toliko letih poučevanja si upam trditi, da je najpomembnejša naloga mene kot učiteljice to, da naučim otroka, kako se lahko uspešno uči in kako lahko zaupa vase, da zmore. Seveda gre to z roko v roki z njegovim rednim delom. Pri svojih tečajnikih opažam že deseto leto, da so ravno prava spodbuda, primeren pristop in redno učenje tista kombinacija, ki lahko vsakemu pomaga do uspeha, lahko tudi z mano na tečaju.