Bistvo težave najlažje predstavim s prispodobo vrtnarjenja. Izkušen vrtnar jeseni pripravi zemljo, preštiha, doda kompost. Potem zgodaj spomladi prerahlja in zalije grede, skrbno izbere sadike in jih ob primerni temperaturi presadi. Mlade rastilne vztrajno rastejo in nekje do maja so že močne, vkoreninjene, lepo rastejo in zgodaj poleti dajo pridelek. 

Če pa nekdo želi konec maja ali na začetku junija na hitro presaditi velike sadike v zbito zemljo, kljub obilnemu zalivanju in gnojenju rastlina ne more nadoknaditi vse rasti zgolj v enem tednu. Ne more se kar razpočiti in po dveh tednih obroditi sočnih, zrelih plodov, a ne

Z mojega vidika je individualno delo izredno koristno za to, da skupaj z otrokom poiščeva vzroke težav. Ampak že takrat, ko se težave začno pojavljati, ne šele takrat, ko se neznansko mudi in visi na nitki uspeh ali zaključek razreda. 

Ne gre za hitro razlago snovi, ko se zatakne. Po mojih izkušnjah se vedno pokaže, da je učni primanjkljaj na žalost bistveno večji, kot pa se ga zaveda sam otrok in pa njegovi starši. Tako kot rastlina ne more v enem tednu zrasti enako veliko kot druga v 4 mesecih, tudi otrok ne more v enem tednu nadoknaditi vsega, kar so se drugi učili več ali manj celo šolsko leto. Zato je tečajna oblika rednega učenja absolutno manj stresna, bolj prijetna in bolj učinkovita.

Izkušnje kažejo, da je smiselno poiskati pomoč, ko vidimo, da:

• otrok nima volje do učenja,
• nima prave motivacije,
• odlaša z učenjem, se ne spravi k učenju,
• ocene drsijo navzdol, pravo tako kotički njegovih ust (slaba volja, nerazpoloženost).

Zakaj takrat? Samo čakati in upati, da bo vmes sam našel čudežno rešitev, je navadno neuspešno. Zakaj? Če bi lahko otrok rešil težavo sam, do nje sploh ne bi prišlo. Potrebuje pomoč, a ne ve, kakšno. 

Zato na individualnem posvetu naredimo najprej pregled stanja in določimo jasen cilj, kaj otrok želi. Ne kaj starši želijo in kaj bi kdo drug želel zanj. Ker se to ne obnese. Navadno se v pogovoru izkaže, da si tudi otrok želi podobno kot starši. Tudi otrok si želi biti uspešen, zadovoljen, brez skrbi, ampak mora sam priti do spoznanja, kaj si želi skozi voden pogovor. Nato se naredi natančen načrt in predvidi korake za izvedbo. Šele potem se sistematično pomaga odpraviti težave pri vsakem koraku do cilja. 

Pri tem uporabljam znanja sistemskega integrativnega coachinga, nevrolingvističnega programiranja, hipnoterapije in pristopov za izboljšanje delovanja živčnega sistema, ki je telesna osnova vsega uspešnega učenja. 

V mnogih primerih je individualno svetovanje lahko zelo učinkovito, ko starši opazite:

• pomanjkanje motivacije, ko otrok nima volje za šolo, domače naloge in ga šola ne zanima,
• pomanjkanje zbranosti pri pouku, otrok ne ve, kaj so delali v šoli, 
• strah pred neuspehom, boji se testov, ocenjevanj in šole, morda ima glavobole ali celo bruha,
• strah pred zasmehovanjem (sošolcev/učiteljev/drugih), najraje ne bi šel v šolo,
• težave z organizacijo časa, zmanjka mu časa pred testom, je v zaostanku pri učenju,
• slabo spanje zaradi prevelikega stresa, ne more zaspati in se zbuja nenaspan, utrujen,
• slaba samopodoba, ko otrok cinca in ne verjame, da mu lahko uspe, spodbuda staršev pa ni dovolj,
• napačna in omejujoča prepričanja o sebi, sposobnostih, zmožnostih,
• neustrezen pristop k učenju,
• nerealna pričakovanja, ko včasih verjame komu drugemu, ki trdi, da se »nič ne uči«, pa ima krasne ocene.  

Pogosto rečem, da je 80 % spremembe navzven dosežene šele, ko se spremenijo stvari navznoter. 

Zame so klasične inštrukcije, ko sem nekomu razložila snov, dala vaje in mu pomagala, da se nauči, bolj ali manj že preživete. S takšnim načinom smo praviloma sicer dotično težavo rešili, nismo pa preprečili ponovitve težave čez par tednov ali mesecev. 

Veliko bolj učinkovito in trajno pa je, da na individualnem srečanju z otrokom ugotoviva vzroke težav in te odpraviva.  

Vse več zadovoljnih otrok potrjuje, da je izboljšani in nadgrajeni pristop pravi. Kako vem? Ker ne potrebujejo več pomoči, pač pa sami uspešno nadaljujejo z učenjem. 

Moram pa biti poštena, da niti ta pristop ne rešuje vsega naenkrat. Odvisno je od vzrokov, včasih je dovolj priti  enkrat, včasih trikrat, včasih je potrebno priti večkrat. Vendar pa vse bolj zadovoljni in uspešni otroci in njihovi starši vedno znova potrjujejo in dokazujejo, da se splača in da je vredno. Mar ni nekaj najlepšega, ko otrok ne le pri angleščini, ampak tudi pri vseh drugih predmetih postaja vse boljši, je bolj samozavesten in se z več veselja in volje loteva vsega in mu tudi bolje uspeva?

Mislim, da si vsak otrok zasluži, da se počuti zadovoljen in uspešen, zato sem tako vesela vsakič in za vsakega posebej, ko nama skupaj to uspe doseči.

Če si za svojega otroka želite pomoč v tej smeri, me pokličite, da se temeljito pogovorimo in potem skupaj z otrokom najdeva rešitve, ki dajejo trajnejše in boljše rezultate kot klasične inštrukcije. Svet gre naprej na vseh področjih, tudi na tem področju je že čas za boljše in bolj učinkovite pristope, podprte s specialno kombinacijo dodatnih znanj. Pa še na dolgi rok je tak pristop preverjeno cenejši.

Verjamem v zmožnost vsakega otroka, da postane bolj uspešen, bolj zadovoljen, njegovi starši pa bolj mirni in s tem je cela družina bolj srečna.  Izberite mu pomoč, s katero se oblikuje pot, po kateri lahko stopa do svojih ciljev in jih doseže.

The post Kaj namesto inštrukcij? appeared first on Jezikovna šola ZNAM.

Zelo pogosto se počutijo pod prevelikim pritiskom in jih je strah, da ne bodo uspešni, ker čutijo, da nalogi niso kos. Tega strahu se skušajo rešiti tako, da pobegnejo pred učenjem. Logično, naravno, tako smo ustvarjeni, da bežimo pred nevarnostjo. Kot da bi bežali pred renčečim psom, noben pri zdravi pameti ne bi rinil v psa, mar ne? Na ravni delovanja našega telesa, natančneje živčnega sistema, je izbira takšne strategije najboljša z vidika preživetja, ni pa najboljša za današnji čas in prostor.

Opažam, da se otroci  angleščine še ne znajo učiti, tako da jim moramo pomagati najti način, kako si lahko pomagajo, da si lažje in hitreje zapomnijo. Tu vidim največjo prednost rednega učenja ali doma ali na tečajih: po urniku, ker tako z rednimi srečanji otrok vztrajno napreduje in se sproti uči tudi to, kako se uspešno učiti. 

Najprej je treba navadno rešiti prvo težavo; preveč je neznanih in novih besed. 

Če hočemo svojemu otroku pomagati, mu moramo pokazati, kako se tega lahko loti uspešno in učinkovito.

Eden od boljših načinov je, da otrok najprej spozna nove besede, kaj pomenijo in kako se izgovorijo. Ko jih prepozna, jih poveže s sličicami. Zelo koristen pripomoček pri tem so lahko kartice ali kartončki. 

Kako se učiti nove besede s pomočjo kartončkov ali kartic, si lahko preberete TUKAJ.

Potem je šele čas za učenje pravilnega zapisa. O tem si lahko več preberete v posebnem blogu TUKAJ.

Z učenjem novih fraz, besednih zvez je podobno: najprej enostavne, potem bolj zahtevne. 

Otrokom pogosto pokažem, kako lahko naredijo zelo različne in bogate stavke, ko znajo spreminjati zgolj eno ali dve besedi v povedi. Oči se jim zasvetijo in obraz raztegne v nasmeh, kot da se jim odpre nov svet. No, saj v bistvu je to zanje nov svet. Postane igranje z besedami in iskreno, večina otrok ima rada igro.  

Posebno pomembno pri učenju jezikov je tudi redno ponavljanje. Sama sem mamam treh osnovnošolcev in dobro vem, kako je meni nemogoče redno ponavljati z otroki novo besedišče, pa čeprav vem, da je to treba redno početi. Ne glede na to, kako se kot starši trudimo z otroki ponavljati doma, nam dan zapolnijo obveznosti in aktivnosti, ki so v tistem trenutku bolj nujne. Preprosto: Zmanjka nam časa.  Zato je redno učenje po urniku veliko, veliko bolj učinkovito. Ni nujno, da je to vsak dan, lahko je enkrat tedensko, da otrok spozna novo snov, nov pristop. Potem točno ve, katero snov mora utrjevati do naslednjega srečanja, vmes pa si vzame 4x 10-15 minutk, da vadi.

Opazila sem še eno posebno dinamiko, ki se mi zdi zelo pomembna: pri učenju angleščine na tečaju praviloma noben otrok  ne začne ugovarjati, protestirati ali se prepirati z učiteljico,  ker pač ni njegova mama. Se pa zato po izkušnjah drugih mam in tudi očetov to bolj pogosto dogaja doma. Tudi pri nas je tako, da se moji z mano pregovarjajo, a bi ali ne bi nekaj naredili Vem, kako to gre. Toda ne, kadar so na tečaju ali treningu, takrat pač delajo, kar reče učiteljica ali trener.

Ena najhujših posledic težav zaradi šole so prepiri o učenju, delu, sposobnostih. Pomembno je vedeti, da otroci razvojno ne razlikujejo še dovolj dobro, kdaj kritiziramo oz. ne sprejemamo njihovega vedenja in kdaj ne sprejemamo njih samih. Pogosto se počutijo odrinjene in izgubijo stik s staršem zaradi prepiranja. Ko se to zgodi, je to v resnici nočna mora za otroka oz. za najstnika in za starše. Vsak otrok mora čutiti, da je starš na njegovi strani kljub vsem težavam, uporom, odporu, ki ga ima do šole. Če otrok čuti, da ga mama in oče podpirata, potem bo kritiko in slabše ocene lahko sprejel, lahko jih bo popravil in izboljšal ob ustrezni pomoči. Dovolj je že to, da mu enostavno povemo: »Rad/a te imam ne glede na ocene.«  Ja, to je dovolj.  Naš otrok nas potrebuje kot zaveznika, kot varno zatočišče pred neurjem, ki divja tam zunaj (v šoli).  Resnično ne potrebuje našega kritiziranja, čeprav je v naših očeh morda  celo upravičeno, ker se nam zdi len, neorganiziran ali ignorantski. Iz dolgoletnih izkušenj vem, da to ni res. Otrok ima težave in potrebuje vodstvo, pomoč in podporo, da jih premaga. 

Kako se torej uspešno izognemo težavam pri učenju in podpremo svojega otroka? Tako da otroka navadimo na redno učenje in mu pomagamo poiskati ustrezne učne strategije. Lahko pa ga vpišemo na tečaj, kjer ravno z rednim učenjem tako samih pristopov k  učenju kot tudi nove snovi napreduje redno in vztrajno, lahko tudi z mano.

The post Kako pomagati otroku do boljšega učenja angleščine? appeared first on Jezikovna šola ZNAM.

Kadar uporabimo kartončke za določeno temo, najprej pomagamo otroku, da spozna angleško poimenovanje, to je podrobno opisano v  Kako mlajšemu otroku pomagati, da se bo uspešno učil angleščino?

Nato šele v drugem koraku učenja novega besedišča, ko otrok besedo že pozna in ve, kaj pomeni, ponudimo nov način, kako vadi še zapis. 

Vaditi v mojem pojmovanju sveta pomeni dejansko prepisati na papir več kot le enkrat:

• otrok besedo natančno pogleda in prebere besedo,
• nato še enkrat prebere črko za črko, takrat šele zares vidi, iz katerih črk je beseda,
• eno črko za drugo prepiše (sploh pri dislektikih je to veščina, ki jo je dobro zvaditi),
• dobi povratno informacijo, ker mu mama/oče/učiteljica preveri, ali je pravilno prepisal,
• po potrebi si ustvari asociacijo, kako si bo lažje zapomnil pravilen zapis,
• odpravi napako in prepiše pravilno,
• ponavlja prepisovanje, dokler besede ne zna zapisati pravilno na pamet (brez prepisovanja in gledanja v kartonček),
• dobi veselje, ko ugotovi, da sploh ni težko in da mu tak način zelo olajša učenje,
• samo opazi, da si dejansko bolje zapomni, če zapiše (ne le prebere nove besede).

Ko otrok prepiše in misli, da zna besede, se mi zdi ključno, da ga nekdo od odraslih preveri, koliko besed res zna pravilno zapisati naslednji dan ali čez par dni. 

Kar se rado zgodi je namreč to, da otrok hitro misli, da že zna, ker se je učil. Ker sem rada iskrena, otrokom vedno povem, da tudi jaz in veliko odraslih kar hitro mislimo, da znamo nekaj novega, ko poslušamo in nam je vse jasno. Navadno so mi za to priznanje res hvaležni. 

 Vendar učenje in pravilen priklic nista isto, torej če se je otrok učil, še ne pomeni, da res vse zna. Na to ga potem opozorimo in mu pomagamo, da se nauči še tisto, kar ne zna.  

Tu pa je dobro biti kot starš ali kot učitelj predvsem prijazen, spodbuden in okrepiti otrokovo voljo. Opaziti in pohvaliti ga je treba za vse besede, ki jih že zna.  Šele potem opozorimo na tiste, pri katerih bi bilo dobro še povaditi.

Ko otrok gre skozi ta proces učenja novega besedišča parkrat in vztraja (ali vztraja z njim starš ali pa jaz na tečaju, recimo),  je znanje vse več novega besedišča samo še stvar rednega izvajanja opisanih dveh zgornjih korakov.   Sčasoma potem otroci ugotovijo, da se znajo in zmorejo relativno hitro naučiti novo besedišče in so opremljeni s pristopi, kako  se lotiti tudi težjih besedil kasneje v tretji triadi in srednji šoli.

Še en mini primer iz prakse. Mama četrtošolke me je pred leti prosila, da naj njeni hčerki dopovem, da se mora učiti angleščino. Ker se je njeni hčerki zdelo, da ona se uči, znanja pa ni bilo. Pokazala in razložila sem ji zgornja dva koraka. Na začetku je še uporabljala kartončke, kasneje jih je že izpustila.  Namesto kartončkov si je v glavi ustvarila miselno podobo za določen pojem ali stvar. Potem je pa k slovenski besedi prepisala angleško in vadila. Po prvih dveh tednih je deklica ugotovila, da se lahko nauči veliko novih besed in fraz. To je povečalo njeno motivacijo in od četrtega pa do osmega razreda se je držala tega načina učenja, še vedno se ga. Njena ocena je takšna, kot si jo želi in nanjo sva z njeno mamo izredno ponosni, ker se uči sama in ne potrebuje niti prigovarjanja niti obljubljanja nagrad, da se sama uči. Njena mama je povedala, da je dobila več volje tudi za druge predmete, ker je ugotovila, da se zmore naučiti.

Mislim, da je z vidika motiviranja vsak otrok najbolj zadovoljen, ko začuti, doživi, da zmore nekaj sam. Ko je pri angleščini res lahko uspešen s pravimi pristopi, dobi zagon, dobi voljo, se sam usede in se nauči.  Žal opažam, da dokler se otrok uči samo za oceno in teste, tisti teden ali dva pred datumom, ne odkrije svojih sposobnosti.  Ne more začutiti radosti, ki izvira iz osebne uspešnosti. S tem, ko je uspešen, dobi potrditev, kaj vse zmore, zato je učenje zanj lahko področje, ki mu prinaša zadovoljstvo. Ko to odkrije, pa ga ni treba več nadzorovati in preverjati, koliko in kdaj se uči.  

Po toliko letih poučevanja si upam trditi, da je najpomembnejša naloga mene kot učiteljice to, da naučim otroka, kako se lahko uspešno uči in kako lahko zaupa vase, da zmore. Seveda gre to z roko v roki z njegovim rednim delom. Pri svojih tečajnikih opažam že deseto leto, da so ravno prava spodbuda, primeren pristop in redno učenje tista kombinacija, ki lahko vsakemu pomaga do uspeha, lahko tudi z mano na tečaju.

The post Kako se naučiti zapisati nove besede appeared first on Jezikovna šola ZNAM.

Večinoma si starši za svojega otroka želimo, da bi se uspešno učil. Nekateri otroci spontano najdejo zase načine, ki jih podpirajo, da so uspešni. Marsikateremu otroku pa lahko pomagamo tudi sami doma, da preprečimo težave.

Po mojih izkušnjah se začne življenje otroka in njegovih staršev komplicirati, ker/ko:

1) se ne zna učinkovito učiti šolske snovi, to na žalost pogosto privede do naslednje težave, da

2) otrok ne zmore slediti novi snovi, ne zmore slediti vsemu, kar jemljejo v šoli in/ali kar drugi že znajo. To največkrat potegne za seboj, da

3) otrok še bolj odlaša z učenjem in se mu izogiba, ker čuti, da je vsega preveč in ne zmore, težave so čedalje hujše, zato

4) neha zaupati v svoje zmožnosti in sposobnosti, enostavno težko vidi, kako bi se izkopal iz težav. 

Takrat se prižgo vsi alarmi in starši iščemo načine, kako pomagati.

Zadnjih dvajset let vse to dobro poznam in si želim, da bi več otrokom lahko prihranila napete trenutke učenja tik pred testom ali po možnosti pred popravnim izpitom. Stres je res ogromen, pričakovanja velika in marsikateri otrok je čisto iz sebe. To žal pomeni, da je njegov živčni sistem večino časa v simpatičnem načinu delovanja: (beg, boj ali zmrznitev). Raziskave so pokazale, da se otrokova sposobnost dojamanja in učenja zniža za približno 30 %. Zaradi tega pa si otrok dejansko niti ne more ničesar tako dobro zapomniti, kot bi si sicer lahko. 

Če bi se učil sproščeno, brez prehudega časovnega pritiska, v sproščenem okolju svojega doma, ko  se živčni sistem zregulira in deluje pretežno v parasimpatičnem načinu delovanja, bi bilo lažje in hitrejše tudi učenje. Torej rešitev je sprotno učenje, nikakor odlašanje. 

Kako doseči, da se otrok uči sproti?

Kadar imamo na začetku učenja katerekoli nove veščine najprej pozitivne izkušnje, nas potem kakšna manj prijetna izkušnja ne prizadene tako močno, da bi kar odnehali. Še vedno  smo se pripravljeni učiti naprej. 

To je podobno kot takrat, ko se je vaš otrok učil voziti kolo. Na začetku  ste ga starši najverjetneje spremljali in pazili nanj, da je na poganjalčku ali kolesu s pomožnimi koleščki najprej dobil veselje in začel uživati v vožnji. S tem ste zagotovili, da si je kljub kasnejšim občasnim padcem še vedno želel voziti kolo. Še vedno ga vozi in se z veseljem usede nanj, padci so že zdavanj pozabljeni.

Pri učenju angleščine je podobno. V prvih treh letih osnovne šole, ko se učijo predvsem s pesmicami, gibalnimi igrami in  poslušanjem ter gledanjem,  se otrok navadno počuti  varen, ker ni potrebno pokazati posebnega znanja, ni še pod stresom hudega ocenjevanja. To je primeren čas, da se čim več besedišča nauči preko igric, sličic, ponavljanja, pesmic, tako kot se otroci prve triade najraje učijo. 

Osebno pri otrocih, ki obiskujejo 3. ali 4. razred uporabljam čim več takšnih pristopov, ki so za otroke igrice, dejansko pa se učijo novega besedišča, novih stavčnih struktur in kratkih dvogovorov. Izboljšujejo svoje veščine poslušanja, razumevanja in govorjenja.

ODLIČEN PRIPOMOČEK so lahko  kartončki (flashcards)

Ob tem otroka naučimo učenja novih besed v 2 korakih: 

prvič si zapomni, kako se reče nečemu v angleščini, ko pogleda sličico in ponovi za vami ali učiteljico;

drugič pa se šele ko razume besedo, uči kako se zapiše.

Krasen vir kartončkov, zbranih po temah, lahko preverite na spletni strani: https://learnenglishkids.britishcouncil.org/print-make/flashcards

Lahko si natisnete barvne in na eno stran natisnete barvne sličice, na drugo stran pa besede. 

Lahko pa si natisnete črno-bele in potem otrok sam pobarva sličice, če ima voljo in čas.

Kako iz kupa kartončkov naredite igrico za otroka?

Začnete tako, da najprej skupaj poimenujeta sličice, da si jih otrok lahko zapomni. Šele nato otrok preveri vas in vi njega, koliko si je že zapomnil.

Na mojih tečajih vidim, da otroci zelo radi usvojijo novo besedišče na takšen način. Potem pa lahko naredite nadgradnjo. Otroku pokažete besedo, ki pomeni način gibanja ali dejavnost,  on pokaže s telesom, s pantomimo, kaj to pomeni. Vključevanje telesa je bližnjica do boljšega pomnjenja, ker pri tem aktiviramo delovanje obeh možganskih polovic.

Otroci se v resnici radi igrajo in imajo radi našo pozornost in čas, da se posvetimo samo njim in smo z njimi polno prisotni v tistem trenutku. Zato je takšno učenje zelo prijetno in učinkovito.

Če tega ne morete izvajati doma, pa je redno učenje preko spleta ali v živo na tečaju dobra alternativa, da vaš otrok postaja vse boljši tako pri sami tehniki učenja, kot pri pomnjenju in uporabi angleščine. Ko spozna na tečaju recimo različne načine in tehnike učenja, potem zase izbere tiste, s katerimi se najlažje in najhitreje zapomni.

Mlajši in starejši otroci imajo v resnici veliko raje » jezikovne igrice« kot suhoparno učenje. Jezikovna igrica je dobro premišljena in strukturirana oblika dejavnosti, s katero se otrok dejansko veliko novega nauči, zato je zgornji opisani način s kartončki lahko dobro izhodišče.

Želim vam veliko zabave in veselja ob kartončkih. 

Če vas zanima še, kako naučiti otroka pravilnega zapisa, pa si lahko preberite naslednji članek: Kako se naučiti zapisati besede. 

The post Kako se uspešno učiti nove besede appeared first on Jezikovna šola ZNAM.

Delim, kar sem opazila, da deluje pri mojih urah, torej na inštrukcijah angleščine, in pri nas doma pri mojih treh otrocih. Znanstvene raziskave teoretično podpirajo tezo, da se otrok najlažje in najhitreje nauči, kadar sam nekaj dela, ustvarja in ob tem spoznava novo snov. Torej lahko pedagogi in starši pozabimo na stari način, ko učitelj zgolj predava pred tablo, učenci pa prepisujejo s table oz. power pointa  v zvezek.

Kako torej popestriti učenje angleščine za otroke z gibanjem?

Nujno se moramo sprostiti in se začeti z otrokom igrati. Ja, prav ste prebrali. Igramo se in raziskujemo, kako lahko  angleščino vključimo v svoje življenje.  Učenci vseh treh triad lahko skoraj vsako dejanje, torej vsak glagol, prikažejo s svojim telesom in si doma seveda pomagajo še s čisto pravimi pripomočki. Ja, draga mama, če bo otrok med učenjem razmetal, bo potem vse postavil na svoje mesto, nič ne skrbi.

 Recimo, da se v šoli učijo besedišče, kako poteka dan, za začetek imajo nekaj glagolov oz. besednih zvez: wake up, get up, get dressed, make my bed, go to the bathroom …

Čisto vsako teh fraz lahko otrok pokaže točno tako, kot jo naredi vsako jutro. Torej:

1.) Najprej naj prebere,  kako neko dejanje rečemo v angleščini: WAKE UP.

2.)  Ok, sledi akcija. Torej se dvigne od mize, gre v svojo sobo, zleze v posteljo in se pretvarja, da se je ravno zbudil.  Točno to je bistvo: s svojim telesom pokaže glagol, ki se ga uči: I wake up.

3.) Glasno ponovi : »I wake up at  7 o’clock.«   (At 7 o’clock  sem dodala zgolj zato, da hkrati ponovi še uro. ) Ponovi lahko za začetek 3x. Že ko se vrača k zvezku, lahko glasno še dvakrat ponovi, kar je ravnokar naredil.

4.) V zvezek za vajo si zapiše svojo poved: I wake up at ____________ (na črto napiše uro, ko se on vsako jutro zbudi.) Pa res ni treba pisati za mizo. Čisto v redu je tudi, če sedi na tleh.

Ali se vam zdi, da je to zamudno? Ja, seveda je. Vendar si bo otrok preko gibanja po treh ponovitvah vseeno lažje in hitreje zapomnil, kako se kaj reče, kot če 5-krat samo prebere in tiho, v mislih ponovi besedo. Že če samo enkrat prepiše stavek, je že veliko boljši učinek. Testirajte sami.

Namreč razlog je zelo preprost. Kadar samo otrok sedi za mizo in razmišlja, kako bi se igral zunaj ali pa s prijateljem tekmoval v računalniški igri, vi se pa trudite z njim, da bi si on kaj zapomnil …. no, saj vemo …  on dejansko ni pri stvari, samo vi ste. Ja, in potem smo starši utrujeni in razočarani, otroka pa po možnosti nahrulimo, zakaj vendar ne sodeluje. Saj mi smo vendar svojo osnovno šolo že naredili. Morda je komu to kaj znano…

Torej tako, kot sem opisala zgoraj, lahko v štirih korakih pokaže še, da se obleče, si postelje posteljo, gre v kopalnico… Tukaj je možnosti neomejeno. 

Kako pa lahko potem to še dodatno utrjuje, ne da bi sedel za zvezkom? V svojo sobo si nalepi k postelji samolepilni listič s svojim stavkom: I wake up at 7 o’clock. Ko se zbudi, torej ponovi stavek.

Na omaro, iz katere si vzame oblačila, si nalepi listič: I get dressed.

V kopalnici si ob zobni ščetki nalepi listič: I brush my teeth.

In tako naprej  za vse glagole in vse do večera.  Najbolje je, da si celoten seznam besed in fraz razdeli v manjše enote, zato da se lahko vsak dan nauči recimo 1/3 vseh besed ali fraz.  Zakaj ne vsega naenkrat? Ker ni učinka. Bolje večkrat po malem kot vse naenkrat.

 Podrobnejši opis uporabe samolepilnih lističev za učenje angleščine za otroke najdete tudi v članku Moj otrok se noče učiti. Kaj naj naredim?

Verjetno se vam je ob branju tega članka že porodilo kar nekaj novih zamisli, kje vse bi lahko še vadil, kar mora znati pri pouku. Predvsem fantje so navdušeni, ko jim končno ni treba samo sedeti za mizo in se učiti na »dobri, stari« način. Učenje angleščine si lahko vsak otrok sam naredi veliko bolj zanimivo in predvsem si zato hitreje zapomni. Torej se lahko čas učenja angleščine s pravim pristopom močno skrajša. Vsaj za polovico po mojih izkušnjah.

The post Učenje angleščine za otroke z gibanjem appeared first on Jezikovna šola ZNAM.