Predstavljajte si čisto običajen večer.

Ura je pol devetih. Končno sedete na kavč in v rokah držite skodelico čaja.

Ne vstanete, da bi preverili šolsko torbo. Ne iščete učbenika za angleščino in ne sprašujete, ali je domača naloga narejena.

Takrat pride do vas vaš otrok in reče:

»Angleščino sem že ponovil. Tri besede moram jutri še enkrat pogledati. Torbo sem pa že pripravil.

Veš, mami, danes me je učiteljica angleščine pohvalila.«

Ne, vaš otrok ni čez noč postal popoln.

Njegova soba morda še vedno ni pospravljena tako, kot bi si želeli. Morda ga morate še kdaj na kaj spomniti in čisto mogoče je, da se mu sem ter tja česa ne ljubi – na primer odnesti smeti.

Toda nekaj pomembnega se je spremenilo.

Sam je preveril, kaj mora narediti.

Vedel je, kje začeti.

Ugotovil je, kaj že zna in kaj mora še ponoviti.

Predvsem pa ni čakal, da se boste vi učili z njim.

Vi pa prvič nimate občutka, da morate poleg svojih službenih in družinskih obveznosti v glavi nositi še vse njegove naloge in datume testov.

Lahko si končno oddahnete.

Morda pa je danes pri vas drugače.

Otrok pride domov, odloži torbo in vzame telefon. Ko ga vprašate, ali ima kaj za angleščino, odgovori:

»Ne vem.«

Ali pa:

»Bom pozneje.«

Čez nekaj časa ga ponovno opomnite. Nato še enkrat.

Nazadnje sami preverite, kaj mora narediti, poiščete zvezek in ugotovite, da se približuje ocenjevanje znanja.

Ko ga opozorite, postane nejevoljen:

»Saj bom! Pusti me pri miru!«

Vi pa ga težko preprosto pustite pri miru, saj veste, kako se lahko večer konča.

Ob osmih bo ugotovil, da ne razume naloge, da ne zna besed ali da za naslednji dan še ni pripravil vsega, kar potrebuje.

Zato vztrajate.

On se upira.

In iz njegove šolske obveznosti ponovno nastane napetost za vso družino.

Če se v tem prizoru prepoznate, niste edina.

Pri svojem dolgoletnem delu z otroki so mi starši vedno znova opisovali podoben vzorec: mama želi otroku pomagati, otrok pa njeno pomoč vse bolj doživlja kot pritisk.

Več ko mama opozarja, razlaga in preverja, bolj se otrok umika.

Ali pa samo še čaka, da se bo mama učila z njim, ker se sam ne zna več lotiti dela.

Čeprav si oba želita isto: da bi mu uspelo.

Zato sem za vas pripravila ta e-vodnik.

Nastal je iz moje osebne poti ter več kot 25 let poučevanja in dela z več kot 3.000 otroki. V tem času sem svoje znanje angleščine povezovala z učnimi strategijami, razumevanjem učnih težav in načini, kako otroku pomagati razvijati več zaupanja vase in samostojnosti.

Iz teh izkušenj je postopoma nastal moj način dela: otroku ne pomagam samo razumeti angleščine, ampak ga učim tudi, kako naj se uči, vadi, preverja svoje znanje in prevzema vedno več odgovornosti.

Kot mi je povedala ena od mam:

»Poiskala sem vas tudi zaradi sebe, ker nisem želela več samo priganjati. Ko se je sin z vami učil angleščino na tečaju, je postal samostojnejši.

Bolje mu gre tudi pri drugih predmetih, letos pa ga je učitelj pohvalil, ker ima najvišjo oceno pri angleščini do zdaj.«

Ker vem, da mame navadno nimamo veliko časa za branje, vam bom v sedmih kratkih sporočilih pokazala:

• kaj se lahko skriva za otrokovim odlašanjem in hitrim »ne znam«,
• kako nastane negativni učni krog,
• kako ga lahko obrnemo v pozitivnega,
• kako otrok pri angleščini postopoma razvija učinkovitejši način učenja in več samostojnosti.

Otrok namreč ne postane samostojen samo zato, ker mu dovoljkrat povemo, da mora biti. Samostojnost se začne razvijati, ko si zna odgovoriti na vprašanja:

To je sposobnost, ki lahko pozneje preseže učenje angleščine.

Otrok jo lahko uporabi pri drugih predmetih, v glasbeni šoli, pri športu in pri vsakodnevnih obveznostih.

Ne gre torej samo za otroka, ki zna več angleščine.

Gre za otroka, ki zna poiskati način, ko česa še ne zna – in za mamo, ki ji ga ni treba ves čas potiskati naprej.